Mogočno, 27 metrov dolgo romarsko cerkev z dvema stolpoma, grajeno v prvi polovici 17. stoletja, katere glas zvona doseže skoraj celotno laško župnijo, oplazi pogled vsakega, ki prihaja v Laško, pa naj si bo iz katerekoli smeri. Njen zavetnik je nadangel Mihael, kateri je v glavnem oltarju upodobljen s tehtnico in vihtečim plamenastim mečem. Poleg glavnega oltarja so v cerkvi, katere notranjost je po zadnji prenovi še posebej zasijala, še štirje oltarji. Dva sta iz leta 1641 in sta posvečena eden blaženi Devici Mariji, drugi pa sv. Juriju, tretji je posvečen sv. Joštu, zadnji, najbliže vratom, pa sv. Egidiju. Ta je bil prenešen sem iz opuščene, temu svetniku posvečene cerkve v Zidanem Mostu.

Cerkev velja za eno zanimivejših tudi zato, ker je v njenih detajlih opazen preplet različnih stilov. Ob zadnji prenovi pa so bile odkrite tudi freske apostolov v naravni velikosti. Zob časa je prizanesel šestim.

Ob zanimivi pešpoti do cerkve lahko še danes opazimo štiri od sedmih kapelic križevega pota, ki so bile postavljene takoj po dokončanju cerkve. Nekoč so bile bogato poslikane s freskami, zdaj pa čakajo na prenovo.

Da so se nadangelu Mihaelu, laškemu patronu in varuhu, v stiskah naši predniki še posebej radi priporočali, povedo tudi kronogrami iz časa, ko je divjala kuga, npr. Ti nas varuj, hrabri v boju, da ne bomo ob tvoji sodbi pogubljeni...

Še vedno pa cerkev ostaja pomembna romarska pot, ki še posebej ''oživi'' na angelsko in šmihelsko nedeljo v septembru, ko privabi romarje na ta nadangelski kraj pomiritve, kot je vklesano na steno svetišča vzidano tablo iz leta 1648. Pomiritve je ta kraj na nek način še posebej potreben tudi zato, ker so globine tega milostnega kraja spojene z mučeniško krvjo nedolžno pobitih v Hudi jami.

Sv. maše so: na tretji prošnji dan, na binkoštni ponedeljek, na angelsko nedeljo, na predvečer šmihelske nedelje, na šmihelsko nedeljo in 29. septembra.