Nadžupnijska cerkev, posvečena sv. Martinu, ki je od prvotne romanske zasnove ohranila masivni zvonik (korni stolp), glavno ladjo in značilno križno obokan strop, katerega podoben slog naj bi bil prvič uporabljen v kartuzijanski cerkvi v Jurkloštru, je bila večkrat prezidana. Po stilu sodeč je bila sezidana proti koncu 12. ali v začetku 13. stoletja in zato spada med pomembnejše romanske spomenike v Sloveniji. (V listinah je laška fara prvič omenjena razmeroma pozno, in sicer leta 1257, vendar se predvideva, da je že v 9. stoletju na tem mestu stala misijonarska postojanka.)

Cerkev v Kuretnem, posvečena mučenki sv. Katarini, spada med starejše cerkve v laški prafari. Dokončana naj bi bila proti koncu 15.stoletja. Zvonik je bil sezidan leta 1617.

Po navedku Janeza Gajška v njegovi Topografiji je bila v tej cerkvi najdena papeška bula iz leta 1500, v kateri papež Aleksander VI. tukajšnjim romarjem vseh časov podeljuje odpustke ob praznikih sv. Katarine, sv. Tomaža, sv. Doroteje, sv. Marka, sv. Aleksija in na obletnico posvetitve, ki se je obhajala na nedeljo pred praznikom sv. Mihaela.

Na mestu, kjer stoji cerkev sv. Krištofa, naj bi že prej stala neka cerkev, a naj bi, tako pravi pripovedka, propadla zaradi nečesa, kar se je zgodilo ob gradnji. Zidati so jo začeli tri dni pred praznikom apostolov Petra in Pavla leta 1738 in jo v dobrem letu dokončali do te mere, da je bila jeseni tega leta že posvečena. Poleg oltarja sv. Krištofa ima cerkev še oltar posvečen 40 mučenikom.

V gotskem slogu zidana cerkev, ki je posvečena Karmelski Materi Božji, stoji na prijaznem gričku ob Savinji. Začetek gradnje te enotno zasnovane cerkvice (to je brez delitve na prezbiterij in ladjo) sega v leto 1505, dograjena je bila še v 17. stoletju. V notranjosti je ohranjenih nekaj fresk z gotskimi in renesančnimi prvinami, ki v slovenskem prostoru niso prav pogoste, saj jasno pokažejo prehod iz gotike v renesanso. Iz istega obdobja je tudi glavni oltar s kipom Karmelske Matere Božje z Detetom v naročju. Cerkev ima še dva stranska oltarja, posvečena sv. Janezu Krstniku in Kristusovemu trpljenju.

Mogočno, 27 metrov dolgo romarsko cerkev z dvema stolpoma, grajeno v prvi polovici 17. stoletja, katere glas zvona doseže skoraj celotno laško župnijo, oplazi pogled vsakega, ki prihaja v Laško, pa naj si bo iz katerekoli smeri. Njen zavetnik je nadangel Mihael, kateri je v glavnem oltarju upodobljen s tehtnico in vihtečim plamenastim mečem. Poleg glavnega oltarja so v cerkvi, katere notranjost je po zadnji prenovi še posebej zasijala, še štirje oltarji. Dva sta iz leta 1641 in sta posvečena eden blaženi Devici Mariji, drugi pa sv. Juriju, tretji je posvečen sv. Joštu, zadnji, najbliže vratom, pa sv. Egidiju. Ta je bil prenešen sem iz opuščene, temu svetniku posvečene cerkve v Zidanem Mostu.

Najviše ležeča in najstarejša laška podružnica je cerkev na Šmohorju. Njena zavetnika sta sveta Mohor in Fortunat. Viri pričajo, da je sv. Mohorju posvečena cerkev tu stala že v letu 1421, a je bila proti koncu 15.stoletja deležna bistvenih prezidav, tako je postala višja in dobila nov kor, zvonik … Zanimivo da, čeprav je glavni oltar posvečen svetima Mohorju in Fortunatu, je na drugo stran, proti Savinjski dolini, bila bolj znana kot cerkev sv. Ulrika, katerega slika je nameščena v zgornji etaži oltarja.V cerkveni ladji se nahajata še dva stranska oltarja, ki sta bila v preteklosti posvečena sv. Ožboltu in sv. Lovrencu, danes pa na njima prosita sv. Ahac in sv. Ulrik.

Poglede vabijo tudi mogočne lipe pred cerkvijo, ki se jih držijo legende …