Septembra se, po večini, sploh starši, bojimo... Spet bo treba v stare tirnice, spet se bo na trenutke zdelo, da je vsak dan ena sama bitka s časom, od jutranje budilke, opozarjanja na po urniku urejeno torbo, pa prenašanja inštrumenta in večnega iskanja  prepotenih superg, ki prevečkrat ne najdejo same domov... Da o seminarskih nalogah in obveznem branju, ki so nočna mora marsikaterega starša, ne izgubljam besed...

 

Za povrh pa še verouk... "Spet." Pa čeprav na dva tedna. 

Zanimivo, in z malo dobre volje tudi brez problema, bi bilo izračunati procent otrok, ki se k verouku vpišejo in ga dokaj redno obiskujejo... A v procentni račun se ne da stlačiti nečesa bolj bistvenega, kar pa pred desetletji sploh še ni bilo vprašanje. Tu mislim na razloge, iz katerih otroci obiskujejo verouk, ali bolje razloge, ki vodijo starše, da otroka sploh vpišejo k verouku... Je to iz resnične osebne vere, ali zgolj iz tradicije? Ali da pač odkljuka in ne bo imel težav, če se zgodi, da bo naprošen za botra ali pa bi se mu zahotelo romantične poroke pod gotskimi stebri???

Kot "frišno" katehistinjo me je doletelo vprašanje, če pa ni verouk za šestletnike dolgočasen... Pa če bo mamini princeski dolgočasen prvi razred? Tu ne bi bilo dileme. :) 

So stvari, ki jih starši naredimo v nasprotju z voljo otroka. In pri odločitvah vztrajamo. Ker gledamo dlje. Tudi ob nedeljah, ko je ob uri maše istočasno predvajan živ-žav... :)

Pa še nekaj. Vedno znova me zaboli občutek, ko se mi zazdi, da se kakšen starš prav boji, da bi Jezus otroku postal več kot zgolj nekdo, ki je bil križan pred 2000 leti, ter bi otrok posledično postal preveč "cerkven"..., a hkrati me poleg vere, da sem kot katehet v vlogi sejalca, hrabrijo še besede učiteljice, da je v veroučnih vsebinah točno tisto, za kar v šoli, ob prenatrpanih učnih načrtih, večkrat zmanjka časa. To je vzgoje za dobro, vzgoje za "biti" človek...

Zato se novega šolskega leta veselim.

Veselim se vsake "male bučke", ki bo kot goba vpijala besede o Ljubezni in z zvedavimi očkami zaupno zrla v "zlata vratca", ter se okorno križala z dlanjo, ki bo kdaj skoraj do rokava mokra od blagoslovljene vode... :)

Veselim se, ker vem, da nam bo skupaj lepo in bomo drug drugemu dar, predvsem pa se ne bojim, ker zaupam, da ne bomo sami, saj verujem, da je Gospod kot prijatelj, ki nas nikoli ne zapusti... Tako v besedi, pesmi, nagajivosti in igri, kot tudi, ko se mi bo zdelo, da so me s svojo živahnostjo "izpili"...

Ja, če otroci od verouka "odnesejo" zgolj in samo to, da Jezus ostaja z nami vedno, tudi ko smo v godlji, pa čeprav po lastni neumnosti, ni bil izgubljen čas. Ne njihov, ne moj, niti niso bile v prazno zapravljene ure v popoldnevih staršev, ko se je zdelo, da "le" čakajo na konec veroučne ure svojih otrok.