Krst je zakrament, ki je osnova za versko življenje v Cerkvi. Zajame celotno osebo in ji podeli novo življenje. Kdor prosi za krst zase ali za svojega otroka, sprejema resno odgovornost, da bo po veri živel, oz. da bo otroku prikazal vero v takšni obliki, da bo dojemal vero kot oporo, pomoč in obogatitev v svojem življenju. Prvi, ki je krščeval, je bil Janez Krstnik. Ljudje so prihajali k njemu in se spovedovali svojih grehov. Priznavali so, da so ljudje in da njihova pravičnost ne izhaja iz njihovih zaslug. Obžalovali so, da njihovo življenje ni bilo brez greha in prosili odpuščanja. Namen Janezovega krsta je bil globoko spremeniti mišljenje ljudi.

Tako se tudi kristjan v krstu prerodi v novega, v odrešenega človeka. Krščeni živi iz Kristusove velike noči. S krstom prejme dostojanstvo Božjega otroka, postane ud (del), član Božjega ljudstva (Cerkve), živi kamen Cerkve in svetišče Svetega Duha.

Pri krstu so odločilne tri besede: beseda Boga samega, ki nam po Jezusu daje Svetega Duha, beseda krščanske skupnosti, ki krščenca sprejme v Cerkev, in beseda krščenca, ko se odpove zlu in izpove vero (če je krščenec še otrok, potem beseda njegovih staršev in botrov).

Obred krsta

Glavno dejanje krsta vsebuje tri bistvene prvine: potopitev v vodo (danes oblivanje z vodo), besede, ki jih izgovarja krstitelj, ko krščenca pokliče po imenu in nadaljuje: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha", ter vera, s katero krščenec, oziroma njegovi starši sprejmejo to besedo. 

Trije obredi dopolnjujejo obred krsta v ožjem pomenu: maziljenje s sveto krizmo naznanja potrditev, ki jo bo škof podelil pri birmi, izročitev belega oblačila ponazarja dar novega življenja v Gospodu in izročitev krstne sveče, prižgane ob velikonočni sveči, kar pomeni, da Gospod daje luč. 

Botri

Botrstvo izvira že iz časa prve Cerkve. Takrat so se za krščanstvo odločali predvsem odrasli ljudje. Ko so želeli sprejeti vero v Kristusa in biti krščeni, so si izbrali zgledne kristjane, ki so jim s svojim zgledom in učenjem to vero predstavili. Ti ''učitelji'' so potem pri krstu jamčili za novokrščence in se obvezali, da jim bodo pri duhovni rasti pomagali.

V stoletjih, ko so začeli krščevati otroke, je bila botrom zaupana tudi skrb za gmotni položaj krščenca, zlasti v primeru smrti staršev ali hude revščine.

Izvor botrstva jasno kaže, da je treba biti pri izbiri botrov pazljiv na mnogo dejavnikov. Botri so priče občestva in morajo biti prepričani kristjani. To pomeni, da živijo v skladu s krščanskim naukom in izročilom Cerkve. Imeti morajo prejete vse zakramente uvajanja (krst, obhajilo, birmo), če so poročeni, morajo biti poročeni cerkveno. Samo civilno poročenim ali neporočenim parom, ki živijo skupaj, se mora dovoljenje za botrstvo odkloniti. Ravno tako ni primeren za botra, kdor je bil po lastni krivdi kaznovan na zaporno ali drugo visoko kazen, ali bi zaradi svojega načina življenja lahko povzročil pohujšanje (odvisniki od alkohola ali drog, preprodajalci in tatovi, pretepači in nasilneži …). Tudi kristjani, ki hote opuščajo ali zavračajo prejemanje zakramentov in zaradi svojega načina življenja ne praznujejo Gospodovega dne in drugih praznikov niso primeri za botre.

Biti boter je gotovo čast, vendar bolj kot to, je to odgovornost in naloga, saj s svojim zgledom in nasveti pomagajo staršem podpirati vero novokrščenca. Vsak boter mora za botrstvo dobiti dovoljenje domačega župnika. Če je boter iz druge župnije mora prinesti potrdilo, da je primeren za botra.

Če bi kdo želel biti boter, pa zato nima pogojev (ni prejel vseh potrebnih zakramentov) je katehumenat možnost in priložnost, da seveda ob lastni želji opravi pripravo in prejme manjkajoče zakramente. Naš škof, dr. Stanislav Lipovšek, pogosto poudarja, da se lahko vse težave glede primernosti botrov rešijo v primernem času, če je za to volja. Katehumenat ali priprava na zakon je odlična priložnost, da kandidat za botra še prejme manjkajoče zakramente in poglobi svojo vero v Boga.

Krstna praksa v laški župniji

Ko se starši odločijo za krst, naj o tem obvestijo župnika. To storijo osebno, z obiskom v župnišču. Ob tej najavi se dogovorijo za dan priprave in dan krsta. Priprava obsega dvoje srečanj. Prvo srečanje je z župnikom ob predstavitvi in najavi. Drugo srečanje je srečanje staršev in botrov s krstiteljem in je običajno dan pred krstom(krstno nedeljo), torej v soboto ob 18.00 (v poletnem času) in ob 17.00 (v zimskem času). Starši naj v času od najave krsta do priprave opravijo spoved. V tem času naj nabavijo tudi krstno svečo in belo oblačilo.

V laški župniji je krstno bogoslužje redno vsako tretjo nedeljo v mesecu med sveto mašo ob 10.30 uri. Podelitev zakramenta krsta ob drugih dneh ali izven nedeljske maše ni redna praksa. Zato je potrebno imeti tehten razlog. Vse se lahko pogovorimo ob obisku staršev otroka v župnišču.

Priporočljivo je, da je otrok krščen v župniji, v kateri s svojo družino biva. To pa ne pomeni, da ne smemo prositi za krst v drugi župniji. Glede krsta v drugih župnijah, ali otrok iz drugih župnij, se v Laškem držimo prakse, da je za tak krst potrebno imeti pisno dovoljenje župnika župnije, kjer ima otrok stalno bivališče.

Uvajanje odraslih v krščanstvo - katehumenat

Krščevanje odraslih je bila v prvih stoletjih Cerkve običajna praksa. Temu je botrovalo dejstvo, da se je bilo potrebno za krst osebno odločiti. Družba je bila judovska ali poganska in za krščanstvo so se odločali ljudje potem, ko so odkrili vero pri tistih, ki so že bili krščeni. Priprava na krst se je vršila skozi obdobje katehumenata, kjer so kandidati za krst odkrivali verske skrivnosti in spoznavali bistvene lastnosti krščanskega življenja. Na veliko soboto so prejeli zakrament svetega krsta.

Ko je družba postala krščanska, so bili krščanski starši tisti, ki so v otrokovem imenu izpovedali vero in tako lahko otroka prinesli h krstu. Oni so se zavezali, da bodo otroku posredovali vero in poskrbeli, da bo krščansko vzgojen. Tudi velika smrtnost otrok je vplivala, da se je začelo s krščevanjem le teh, saj niso hoteli, da bi kateri od otrok umrl brez svetega krsta.

Čas teče dalje in vsako obdobje zgodovine je po svoje zaznamovano. Krst otrok ni več vedno samoumeven, in čedalje več je ljudi, ki kot otroci niso bili deležni tega zakramenta. Mnogi se kot odrasli odločajo, da bi prejeli sveti krst in druge zakramente. Včasih ta želja izvira iz želje skleniti cerkveni zakon, včasih pa je sad odločitve za Boga in krščansko vero. 

Kdor se torej odloči, da bi kot odrasel sprejel zakramente, naj se obrne na župnika ali drugega duhovnika, ki ga bo poučil, kam naj se obrne. Navadno se tak katehumen priključi eni od skupin, kjer katehumenat redno poteka. Tam se bo poučil o nadaljnjem poteku priprave. V času priprave, ki traja nekako eno leto, bo katehumen spoznal bistvo krščanske vere in mesto Cerkve v verovanju. Spoznal bo tudi različne praktične načine izražanja vere ter se pripravil na prejem potrebnih zakramentov.

Življenje iz krsta, življenje v veri

»Postal si nov človek in oblekel si Kristusa …« To so besede s katerimi duhovnik pri krstu novokrščencu izroči belo oblačilo. Krst človeka ne le včlani v krščansko družino in katoliško Cerkev, temveč človeka tudi zaznamuje za vse življenje. Iz milosti zakramenta krsta zrastejo v kristjanovem življenju kreposti vere, upanja in ljubezni. Božja milost ga spremlja in Sveti Duh ga posvečuje. 

Seveda pa ta pripadnost s seboj potegne tudi določene dolžnosti. Gotovo je prva in najbolj temeljna zahteva, krščansko življenje z izpolnjevanjem Božjih zapovedi, z življenjem po Evangeliju in s sodelovanjem v krščanski skupnosti(župniji). Biti kristjan je izziv, kako v svojem življenju postati podoben Jezusu Kristusu.