Teologija evharistije
Evharistija v izvirniku pomeni »zahvaliti se«, obhajati zahvalo. S to zahvalo kristjani obhajamo in slavimo skrivnost vere, to se pravi božje delo. Evharistija je vir in vrhunec vseh drugih zakramentov. Zakramenti nam priskrbijo darove odrešenja, evharistija pa nam daje Gospoda samega. Po evharistiji je namreč Kristus navzoč v svoji Cerkvi in se nam daje v hrano.
Jezus je postavil evharistijo med obedom pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal veliko noč. Pri tem obedu, na veliki četrtek, Jezus vnaprej v ljubezni daruje svoje življenje za nas. Jezus je takrat preko učencev zbral vso Cerkev. Tudi danes želi Jezus še naprej obhajati evharistijo s svojimi učenci. Velika noč, pasha, je praznik prehoda. Za Jude je bil to spomin na izhod iz štiristo letne egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, za kristjane pa je spomin na Jezusov prehod s tega sveta k svojemu Očetu, preko trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. Ko je Jezus odprl to pot je bil to začetek prehoda v večno življenje za vse človeštvo.
Jezus je pri zadnji večerji vzel v roke kruh in nato kelih z vinom ter pomenljivo rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas… To je kelih moje krvi…, ki se za vas in za vse preliva…« To so najpomembnejše besede, ki jih je Jezus izrekel pri zadnji večerji, besede postavitve evharistije. Udeležiti se evharistije, Gospodove večerje, pomeni biti deležen istega kruha in keliha, ter stopiti v osebno povezanost s Kristusom. Te besede je Jezus zaupal apostolom in po njih vsej Cerkvi. Povedati hočejo: »Tu sem za vas.« Že dvajset stoletij Cerkev živi iz teh besed in iz te navzočnosti, in prav s tem kruhom ter kelihom se bo krepila do konca časov.
Tretja Božja zapoved - posvečuj Gospodov dan
Zvesti Gospodovemu naročilu »To delajte v moj spomin«, se kristjani zbiramo prvi dan v tednu, da obhajamo Gospodovo večerjo. Udeležba pri nedeljski maši je najpomembnejši izraz vere in povezanosti verujočih s Kristusom in med seboj. Za kristjana nedelja ni zadnji, ampak prvi dan v tednu. Od mrtvih vstali Kristus prinaša nedelji novost velikonočnega življenja. Ta dan je vabilo, da znova in znova poživimo tri velike razsežnosti krščanskega življenja: vero, upanje in ljubezen.
Tisti, ki se redno in lahkomiselno izmika praznovanju Gospodovega dne, neha prejemati hrano za življenje svoje vere. Izgubi stik s svojimi brati in sestrami in trmasto zanemarja Gospodov klic ter ponudbo, ko mu hoče sam sebe dati v hrano. Udeležba pri maši je za kristjana dolžnost in življenjska potreba. Če kristjan opušča mašo, vera v njegovem srcu sčasoma umre in skupnost obuboža.
Nedelja je torej sveta! To pomeni, da je drugačen dan kakor pa drugi dnevi. To ni dan, ki bi bil zato, da bi mogli loviti med tednom izgubljeni čas ali si zgolj nabirali moči za prihodnje delo. Tudi ni dan, ko nad nami zagospoduje industrija prostega časa. Nedelja je predokus večnosti, predokus dokončnega življenja, predvsem pa priložnost, ko se lahko pokažemo bolj človeške in bolj krščanske.
Zgradba maše
Različni deli sestavljajo obhajanje evharistije. Na začetku se vsi pokrižamo, kajti zbrani smo v imenu Boga. Bog je sredi med nami, zato tudi pozdrav: »Gospod z vami!« Ker smo tudi skupnost grešnikov je že takoj na začetku obred kesanja in spokornih vzklikov: »Gospod usmili se…«
Pri besednem bogoslužju nam govori Gospod. Poslušamo Božjo besedo, kakor so jo zapisali sveti pisatelji v Svetem pismu. To božjo besedo nam mašnik nato v pridigi razloži in približa. Besedno bogoslužje se zaključi s prošnjami.
Drugi del maše se zberemo okrog oltarja. Prinašamo darove in jih darujemo Bogu, naj jih spremeni v dar večnega življenja. Ta del se imenuje evharistično bogoslužje, saj je ravno tu bistvo maše. Višek doseže, ko mašnik prosi Svetega Duha naj posveti prinesene darove. Nato molimo za Cerkev ter njene žive in že umrle člane.
Tretji del maše je obhajilni obred. Po skupni molitvi očenaša in dejanju odpuščanja drug drugemu pristopimo k obhajilu. Vsak prejem Kristusovega telesa je zedinjanje s Kristusom, hkrati pa nas povezuje v občestvo z našimi brati in sestrami. Evharistija nam mora dajati moči, da tudi sami postajamo to kar prejemamo, da se tudi sami v vsakdanjem življenju darujemo drug za drugega.
Prvo obhajilo
Jezus sam je veliko pozornosti namenil otrokom in skrbi zanje. Zato je Cerkev prav v obdobje otroštva uvrstila tudi praznik prejema prvega svetega obhajila. Čeprav je sveto obhajilo, oziroma evharistija, zakrament, ki ga prejemamo pogosto, je krščanska tradicija naredila iz prvega svetega obhajila poseben praznični trenutek.
Papež sv. Pij X. je dovolil, da prejmejo otroci prvo obhajilo takrat, ko so sposobni razlikovati med navadnim in posvečenim kruhom, ki je Kristusovo telo.
V laškem imamo slovesnost prvega svetega obhajila na predzadnjo ali zadnjo nedeljo v mesecu maju.
Maše v laški cerkvi
V Laškem smo sedaj trije duhovniki. Tako je mogoče tudi obhajanje večjega števila svetih maš. Vsak duhovnik redno mašuje vsak dan.
Urnik svetih maš je tak, da je ob delavnikih običajno ena sveta maša. Zjutraj ob 7.30 in večerna, odvisno glede na letni čas: ob 19.00 v letnem ali 18.00 v zimskem času. Nedeljske maše so tri, ob 7., 9. in 10.30. Ob nekaterih dneh je urnik maš nekoliko spremenjen. Vse te informacije lahko dobite v tedenskem župnijskem glasilu »Martinova lilija«!
Naročanje maš
Vemo, da je maša najpopolnejša oblika molitve, ki jo verniki, zbrani v občestvu Cerkve, skupaj z Jezusom darujemo Bogu. Maše navadno darujemo za naše rajne brate in sestre, ob smrti, po pogrebu ali ob različnih obletnicah. Maše darujemo tudi v druge namene, v zahvalo, za Božji blagoslov, za uspeh, za zdravje, za lepo vreme, za dobro letino... Zavedati se moramo, da ko duhovnik daruje mašo po našem namenu, skupaj z njim moli vsa Cerkev. Zato je prav, da se ob večjih in pomembnejših zadevah k Bogu priporočimo tudi z sveto mašo. Seveda pa je prav, da se Bogu za prejete milosti tudi zahvalimo. Zopet je maša, ki se daruje v občestvu Cerkve najlepša oblika zahvale. Prav je tudi, da vsaj enkrat v letu darujemo sveto mašo za svoje prednike, zlasti ob obletnici njihove smrti, ali pa ob njihovem godovnem ali rojstem dnevu.
Mnogi pravijo: »mašo sem plačal«. To je nemogoče. Nihče nima toliko denarja, da bi lahko plačal sveto mašo. Zakaj? Ker je to zastonjski dar Boga ljudem. Zakaj potem 17€? To je dar duhovniku, ki obhaja sveto mašo. Ker duhovniki v Sloveniji nimamo plače, nas živite verniki s tem, ko, ob naročanju svetih maš, dodate svoj dar za tistega, ki bo to sveto mašo obhajal. Vsak duhovnik bi naj maševal samo enkrat na dan. Če mašuje večkrat na dan, potem mora darove od ostalih maš oddati na škofijo. Paziti pa moramo, da maš ne bomo samo naročali, temveč da se jih bomo takrat, kadar se darujejo po našem namenu, tudi udeležili.
Gregorijanske maše
Poznamo obliko gregorijanskih maš. To je trideset svetih maš, ki se darujejo ena za drugo, nepretrgoma 30 dni.Te maše se lahko darujejo samo za rajne in sicer samo ene maše samo za eno osebo.